Sodraška pešpot

Sodraški trg

Sodraška pešpot

Novi Pot

Sodraška pešpot

Rimski zaporni zid – Claustra Alpium Iuliarum

Sodraška pešpot

Soteska Kadice

Sodraška pešpot

Gora

Sodraška pešpot

Globoka jama

Sodraška pešpot

Velb

Sodraška pešpot

Pristava

Sodraška pešpot

Dom na Travni gori

Sodraška pešpot

Nova Štifta

Sodraška pešpot

Maticova etno hiša

Sodraška pešpot

Sveti Marko

Sodraška pešpot

Strmca

Sodraška pešpot

Janez Mihelič – Blavc, avtor postavitve

Franc Češarek, avtor izbora trase

a

Igra narave na “Sodraški pešpoti”. Dolino počasi prekriva mlada megla. Od kje se je vzelo olesenelo bitje?

Lesena hiša na ulici Majde Šilc št. 12. 

Regionalna cesta Sodražica – Loški Potok.

Dostop do katerega koli dela “Sodraške pešpoti” se vedno prične in konča na trgu v Sodražici. Variant za daljšo ali krajšo hojo je veliko. V tem prispevku opisujem  pot, ki nam bo vzela približno 2 uri in pol ne preveč zahtevne hoje, ki jo začnemo lahko na trgu ali na parkirišču podjetja Pletilnica ali Fragmat.

Najprej prečkamo regionalno cesto Sodražica – Loški Potok, gremo nekaj 10 metrov po asfaltni ulici Majde Šilc. Na koncu ulice lahko opazimo leseno “kajžo”, ki ima hišno številko 12. Gre za lepo ohranjeno leseno hišico, ki ima menda v notranjosti še ohranjeno črno kuhinjo. Hiška bi lahko bila delček naše turistične ponudbe. Če … Na koncu ceste zavijemo desno na njivski kolovoz in kmalu nekoliko levo navkreber po zaraščeni vzpetini, ki jo domačini imenujemo “Grič”. Po tej stezi so nekoč “gorniški” otroci prihajali v šolo, Gorniki pa po opravkih na trg v Sodražico. Prej je bil Grič gol in se ga je še po drugi vojni kosilo, danes pa je v celoti zaraščen. V naši mladosti pa je bil Grič naše pogosto smučišče.

Pot gre tu zložno navkreber, čez pretežno borov gozd. Desno ali levo sledimo drogovom s telefonskimi kabli. Po približno 10 minutah hoje pridemo do ceste, ki jo prečkamo in pot nadaljujemo najprej levo po dobro vidni in uhojeni gozdni vlaki, nato pa naravnost v breg. V začetku se pot zložno vzpenja, kasneje pa strmina postopno narašča. Pot je vseskozi dobro vidna čeprav ni označena.

Po naslednjih 15 minutah hoje navkreber skozi lep bukov gozd se vzpnemo do platoja kjer je še pred kratkim stalo “Jernasovo” zatočišče in čebelnjak, zavijemo rahlo v levo ter se povzpnemo do gozdne ceste, ki gre od “Ravnega vrha” proti Novi Štifti in naprej proti vasi Kot pri Ribnici. Tik nad platojem je na desni strani manjše duplo v katerem z malo sreče najdemo kaj tekočega in močnega za pod zob. 

 

 

Po gozdni cesti nadaljujemo levo in se nekaj metrov spustimo rahlo navzdol. Nato desno po strmi vlaki navzgor, ki se kmalu še enkrat obrne v desno nato pa levo in naravnost v breg. Strmina tu v začetku malo popusti nato pa vse do roba grebena Travne gore grizemo približno 30% klanec v bukovju. Pot nas nato pripelje do izrazitega grebena z globokimi pogledi v dolino na desni strani. Steza ves čas sledi grebenu. Če smo pozorni tik pred majhnim sedlom na levi ob stezi opazimo olesenelo podobo nenavadne živali, ki še najbolj spominja na kakega povodnega konja. Stvar naše domišlije. Tik pred omenjenim sedlom, bolje sedelcem na desni opazimo skalno gmoto. Pod njo je manjša skalna vdolbina, ki ji domačini pravijo “Hribarjev kevderc”. Ime izvira po lastnikih nekaterih parcel, ki izvirajo iz Jelovca in se pri njih reče po domače pri Hribarjevih. V skalno vdolbino so v času del na parcelah shranjevali hrano in pijačo, da je ostala hladna in sveža čez dan. Od tu tudi ime “kevderc”.

Pravijo, da “kevderc” včasih čez zimo zasede medved in tu predrema mrzle zimske dni. Tako ne bi bili ne prvi ne zadnji, ki bi tu doživeli bližnje srečanje z medvedom. Zato velja biti na poti previden in glasen, da kosmatinca vnaprej opozorimo na naš prihod, da se nam umakne. Še bolj nerodno pa zna biti, če se tu okrog zadržuje medvedka z mladiči. Kaj svetuje pisec teh vrstic Janez Blavc. Nič. Na vas je ali greste na pot ali ne. Vsekaor pa je verjetnost, da boste tu in na ostalih delih “sodraške” pešpoti srečali medveda majhna, ni pa izključena.

Od tu se povzpnemo na sedelce, ki se desno razteza nad omenjeno skalno gmoto. Sedlu sem dal ime “Severno sedlo”, saj je njen plato obrnjen proti severu. Zakaj pa ne. Tudi pod mogočnim Everestom obstaja tako-imenovano “Južno sedlo”, 7986m visoko, kjer je zadnji višinski tabor za naskok na najvišjo goro sveta. Naše sedlo pa je tik pod grebenom Travne gore, ki pa je seveda desetkrat nižje. 

Nadaljujemo nekoliko levo in strmo navzgor, da premagamo še zadnjo stopnjo, da stopimo na greben. Predel je najbolj strm naše poti. V zimskem času ali, če je razmočen ali poledenel zahteva kar previden korak, da ne zdrsnemo navzdol. Ta zadnji del ali stopnjo sem poimenoval “Blavcova stopnja”. Mogoče se ime kdaj v prihodnosti celo prime. Kdo ve.

Na grebenu na levi strani najdemo staro bukev z razmeroma velikim duplom. V njem je skoraj vedno na razpolago “cepivo” proti prehladu in pregretju.

            

Gozdna cesta, nadaljujemo desno po vlaki.

Hribarjev “kevderc” – spodaj desno pod skalno gmoto.

Severno sedlo, nad “Hribarjevim kevdercom”.

“Blavcova stopnja”, pod grebenom Travne gore.

Od tu, po zložni stezici pridemo na vrh Pogorišč ali na Pleše. Travniku na vrhu nekateri pravijo Pogorišča na zemljevidu pa najdemo tudi ime Pleše. Obe imeni imata oprijemljivo razlago. Pogorišča verjetno izvirajo iz morebitnega požara, ki je zajel to področje, ki ga je povzročilo neurje ali pa ga je namerno povzročil človek ko je krčil gozd. Ime Pleše pa izvira iz dejstva, da je področje ni poraščeno z gozdom temveč je golo kot pleša na glavi. Obe razlagi nista daleč od resnice. Ker se vrha zadnje čase ne pase ali kosi se Pleše počasi zaraščajo. Z vrha se nam ob jasnem vremenu in dobri vidljivosti odpre pogled na Kamniško savinjske alpe na severovzhodu, na jugozahodu pa vidimo Snežnik.

Sledi lažji del poti, ki poteka po neoznačeni lovski stezi. Vseskozi sledimo grebenu in bolj ali manj vidni stezi. Pot gre nekaj časa rahlo navkreber nato pa se začnemo postopno in polagoma spuščati. Levo pod nami se skoraj ves čas odpirajo pogledi na sodraško dolino. Na točki označeni s T6 Šeničev vrh (N45 44.747 E14 37.606, nadmorska višina 931 m), ki je nekaj metrov od osnovne poti se ustavimo na zanimivem razgledišču. Tu je kot na dlani odpre pogled na Sodražico z okolico. Vrnemo se na lovsko stezo in nadaljujemo pot proti vzhodu. Malo levo in malo desno, rahlo gor in dol predvsem pa navzdol. Ves čas pazimo na obrise steze in že se začnemo spuščati proti cilju. Ko se teren nekoliko poravna gremo nekoliko v desno, da pridemo na markirano pot. To je stara cesta iz Vagovke do doma na Travni gori. Nekje vmes lahko uberemo krajšo bližnjico. Z markirane poti zavijemo levo. Tik pred spustom na desni lahko opazimo zanimiv naravni pojav – dve bukvi imata skupaj zraščeno vejo. Z roba se po vidni stezici spustimo do razpela – znamenja ob “Gornji poti”. Če pot nadaljujemo po markirani trasi smo hitro na cesti proti Travni gori. Desno gre cesta proti domu na Travni gori, naravnost pelje kolovoz na pašnike, Mi zavijemo levo navzdol po gozdni vlaki. Nad razpelom gremo lahko naravnost po gozdni stezi ali pa desno nadaljujemo po vlaki do izhodišča. Od tu smo v dolini pri našem izhodišču prej kot v pol ure.       

Tu si lahko shranimo posneto GPS sled z najpomembnejšimi točkami na poti. Zip datoteko raztegnemo in naložimo v pametni telefon ali navigacijsko napravo. Aplikacija mora podpirati Garminov gpx standardni zapis. 

Pripravil Janez Mihelič – Blavc

SP Na Pogorišča – grebenska pot

0 Comments