Globoka jama N45 43.360 E14 38.392 n.v.: 963m

je kraška jama, ki je zaradi svoje skritosti in dokajšnje globine zavarovana z majavo žično ograjo. Jama je evidentirana v seznamu ljubljanskega zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine kot geomorfološka značilnost. V njej so ribniški jamarji našli samo ostanke živalskih okostij in je zato ne gre povezovati z medvojnimi ali povojnimi dogodki. Pot nato nadaljuje po prijetni gozdni stezi do križišča gozdnih cest, ki se imenuje »Boštjanov štant«. Graditelj nad križiščem razpadajoče preže ali«štanta« po lovsko iz teh krajev je bil verjetno Boštjan in ime se je prijelo.

Pot gre nato po cesti do odcepa gozdne poti – vlake proti »Velbu« in nato po gozdni cesti in vlaki do »Velba”. | Več… |

Velb. (N45 42.819 E14 38.749; n.v: 1039m)

je majhen naravni most, prehod ali preduh, pod katerim je speljana planinska pot. Tu je na kamnu vklesano obledelo obeležje umrlemu partizanu, v bližini pa na drevesu tabla z napisom opozarja na to, da je tu med drugo vojno taborila ribniška četa. Sama naravna tvorba je dokaj skrita, zato moramo biti pazljivi pri sledenju oznak. Skozi »Velb« gremo s potoške strani in nadaljujemo pot do »Pristave«. | Več … |

Pristava (N45 43.348 E14 38.970; n.v.: 947m)

Tu je nekoč stala lesena gozdarska koča, ki je bila celo stalno naseljena. Sedaj je tu le vodno zajetje »štirna« in majhna kapelica. Pristava je pogost cilj pohodnikov iz Sodražice. Mimo »globoke doline«, v kateri je mrhovišče, nadaljujemo pot do doma na Travni Gori.

Planinski dom na Travni Gori. (N45 44.177 E14 38.655; n.v: 906m)

Planinski dom na Travni Gori je bil in ponovno postaja prijetna izletniška in planinska točka in postojanka. Mimo doma pelje ribniška planinska pot. Dom na Travni Gori je lahko izhodišče za številna pohodniška in kolesarska potepanja v smeri proti Ogenjci, Jelenovemu žlebu, Glažuti, Loškem Potoku, Zadolju itd. Dom je v lasti gasilske zveze, z njim pa upravljajo najemniki. Premore 19. Ležišč v sobah. Odprt je vsak dan, predvsem pa ob koncu tedna in praznikih ter seveda po dogovoru z oskrbniki.  V zadnjem času se je v domu moč dobro okrepčati tako s hrano kot tudi pijačo.

Od doma se pot nadaljuje mimo spominskega obeležja (od tu je le 20 minut hoje do izredne razgledne točke Marinovec – 1029 m, kjer ob lepem vremenu lahko vidimo celotne Kamniško-Savinjske Alpe, Storžič …) do križišča ter po markirani stezi do romarske cerkve pri Novi Štifti.

Varianta 5: Veliki Marinovec. (N45 43.909 E14 39.368; n.v: 1029 m)

Vrh Velikega Marinovca 1029m

Romarska cerkev pri Novi Štifti. (N45 44.705 E14 39.869; n.v.: 624m)

Z odlokom občine Ribnica je bila razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Romarska cerkev pri Novi Štifti leži nad široko Ribniško dolino in je brezhibno vsajena v neokrnjeno naravno okolje, ki ga dopolnjujejo orjaška lipa, kapela sv. Jožefa iz 18. stoletja in frančiškanski samostan. Cerkev v današnji podobi je bila zgrajena med letoma 1641 in 1671, leta 1780 pa so ji dozidali svete stopnice. Notranjost cerkve je tipično baročna z bogatim okrasjem in lesenimi rezbarijami. Romarski začetki Nove Štifte segajo v leto 1583, ko je na mestu današnjega svetišča stala Marijina cerkvica ali kapela. Ustno izročilo povezuje začetek gradnje cerkve s prikazanjem Matere božje pobožnemu kmetu Matiji Furlanu. Zidavo cerkve je pripravil ribniški graščak Jurij Jakob Kizelj, udejanjil pa njegov sin Jurij Jernej Kizelj. Leta 1641 je bil položen temeljni kamen, po tridesetih letih je bila cerkev pripravljena na blagoslov. Leta 1914 so Marijino božjo pot pri Novi Štifti prevzeli frančiškani. Cerkev je krasen primer izvirne baročne arhitekture osmerokotnega tlorisa in s prislonjenim kvadratnim prezbiterijem s porezanimi vogali. Oba dela stavbe sta obokana z listnatima kupolama. Na severni strani je prezbiteriju prizidan mogočen zvonik, na južni pa nižja zakristija. Ob zvoniku se je moral hodnik v 18. stoletju umakniti svetim stopnicam, ki jih je s freskami poslikal Anton Postl. V notranjosti blestijo trije zlati oltarji. Oltarji in prižnica sodijo med najlepše spomenike rezbarske umetnosti iz druge polovice 17. stoletja. V novoštiftarsko svetišče od leta 2001 spet vabijo bronasti zvonovi, kot je bilo to do leta 1917, ko so vojaki v vojne namene vzeli dva zvonova. Novi zvonovi so bili uliti v livarni Perner iz Passaua. Veliki zvon s tonom v c-molu tehta 2400 kilogramov, drugi zvon s tonom v es-molu tehta 1450 kilogramov, tretji zvon s tonom v f-molu in četrti s tonom v g-molu pa tehtata po 1000  oziroma 720 kilogramov. Posebnost Nove Štifte so štiri lipe, dve mlajši in dve že kar častitljive starosti. V krošnji največje je postavljena uta, v kateri je prostora za dvajset oseb. Prva uta je bila postavljena že leta 1878, nato pa so jo še večkrat obnovili.

Od tu se spustimo po prijetni stezici mimo vasi Lipovšica do Ravnega Dola. Tu ne moremo mimo Maticove »etno hiše«. | Več… |

Maticova etno hiša v Ravnem Dolu. (N45 44.804 E14 40.225; n.v.: 529m)

Lastnik je preuredil gospodarsko poslopje v zanimivo turistično točko.  Etno hiša je objekt, ki je ob neposredni  trasi sodraške pešpoti in ima tri vsebinske dele:

– ponazoritev nekdanje kmečke hiše (sobe), kjer se je  od jeseni do spomladi izdelovala suha roba (škafi, vitre,…);

– muzej kmečkega orodja;

– družabni prostori za 40 – 50 ljudi.

V prikazu nekdanjega bivalno – delovnega prostora so na ogled eksponati iz davnih časov. Muzej kmečkega orodja pa vsebuje številna orodja izpred traktorskega obdobja. Po predhodnem dogovoru je mogoče organizirati degustacijo domačih medenih dobrot.

Info:  Kulturno etnološko društvo Maticova etno hiša, Ravni Dol 1a, 1317 Sodražica

GSM 031 625 194; e-mail: ivan.sega@volja.net

Iz Ravnega Dola pot nadaljuje  preko Malih Vinic po cesti do vasi Sušj, kjer pri prvi hiši skrenemo levo po poljski poti do ceste Žlebič–Sodražica. Nato se po asfaltni cesti vzpnemo do vasi Mali Zapotok, do cekvice sv. Marka.